Jakobski dol
Cerkev sv. Jakoba dvorec Jakob Klappenhof Kip sv. Janeza Nepomuka Jakobski dvor Dominikanski samostan Bregova kapela Martinova kapela
Kužno znamenje na Zg. Hlapju in na Ročici Mlin na veter
JAKOB, MOJ KRAJ
Jakobski Dol je majhen kraj sredi gričevnatih Slovenskih goric, kjer je poleg farne cerkve sv. Jakoba tudi obnovljena osnovna šola z vrtcem, krajevni urad, samopostrežna trgovina, pošta, kmetijska zadruga, matični urad, gostilna in splošna ambulanta Jakobski Dol, ki deluje pod okriljem Zdravstvenega doma dr. Adolfa Drolca Maribor. Nad centrom vasi nastaja novo naselje. Posebej opazna pa so krila mlina na veter na domačiji Vogrinovih.
Ostali krajani Jakoba živijo na kmetijah, ki na severu mejijo na naselja Sladkega Vrha, Velke in Šentilja, na jugu pa na občino Lenart in Maribor ter na zahodu na Jarenino. Krajevna skupnost Jakobski Dol spada pod Upravno enoto Pesnica in jo sestavljajo naslednji zaselki: Drankovec, Flekušek, Kušernik, Mali Dol, Počenik, Ročica, Slatenik, Spodnje Hlapje, Spodnji Jakobski Dol, Zgornje Hlapje, Zgornji Jakobski Dol.
V Jakob se lahko krajani in obiskovalci pripeljejo z mariborske strani po cesti, ki se od regionalne ceste Maribor – Lenart odcepi pri gostilni Pauman, zatem kažipoti označujejo smer vožnje do Jakoba in ostalih zaselkov, čeprav morajo naključni obiskovalci včasih tudi povprašati za pot do kakšne kmetije.
Do Jakoba se da pripeljati tudi iz lenarške smeri, kajti v središču Lenarta je odcep ceste, ki vodi po čudoviti gričevnati pokrajini skozi Jurovski Dol. Gramozirano in težje prevozno pot iz Pesnice skozi Jarenino uporabljajo večinoma le domačini.
Iz Jakoba vodi cesta na sever čez griče v Sladki Vrh ali čez mejne prehode v Avstrijo.
KULTURNOZGODOVINSKE ZNAMENITOSTI JAKOBA
SPREHOD V PRETEKLOST JAKOBSKEGA DOLA
Menda se Slovenci prav radi, če le priložnost nanese tako, odpravljamo na potovanja in izlete, ki vključujejo oglede zgodovinskih znamenitosti pri nas ali zunaj meja naše države. Pa se nam ob tem kdaj zastavi vprašanje, kako neki se je skozi davna stoletja kolo časa odvrtelo pred domačim pragom, v kraju, kjer smo doma? Naše povabilo na sprehod po Jakobskem Dolu velja torej najprej njegovi preteklosti, katere podobo smo poskušale sestaviti na osnovi nam dosegljivih virov.
O prvih stalnih poselitvah delov območja, ki pripada sedanji krajevni skupnosti Jakobski Dol lahko govorimo že v mlajši kameni dobi. To dokazuje najdba dveh ploščatih kamnitih sekir v Sp. Hlapju, ki ju arheologi uvrščajo v čas med 5. in 3. tisočletjem pred našim štetjem. Sekira, najdena avgusta 1936 pri »visokem križu« na Sp. Hlapju, se nahaja v zbirki Pokrajinskega muzeja v Mariboru, drugo, najdeno leta 1983, pa hrani Narodni muzej v Ljubljani. Na območju Jakoba je bilo najdeno tudi bakreno bodalo, ki se nahaja v graškem Joanneumu.
Rimska gomilna grobišča, nastala v prvih stoletjih po Kristusu, pričajo o poseljenosti tega dela Slovenskih goric tudi v antičnem rimskem času. Eno takih grobišč, ki šteje pet gomil, se nahaja v naši soseščini – tik preden se konča »Mesarečova šuma« in je lepo vidno s ceste, ki iz Jakoba pelje proti sosednjemu Jurovskemu Dolu. Na to dobo pa nas v Jakobu spominja tudi rimski nagrobnik neznanega izvora z letnico CIL III, vzidan v zunanji zid jakobske cerkve.
Prvi znani fevdalni posestniki širše mariborske okolice in dela Slovenskih goric, kjer se nahaja tudi naš kraj, so bili koroški plemiči Spanheimi. Ti so del svoje posesti leta 1091 podarili novoustanovljenemu benediktinskemu samostanu St. Paul oz. Šentpavel s sedežem v Labotski dolini na vzhodnem Koroškem. Ko je med leti 1193 in 1220 šentpavelski opat velel sestaviti popis vseh samostanskih fevdov in zemlje, ki so si jo dotlej neupravičeno lastili nekateri manjši okoliški fevdalci, je v zgodovino na nekoliko nenavaden način vstopil tudi del sedanjega območja Jakobskega Dola. V tem popisu med drugim namreč piše, da sta imela brata Ulrik in Friderik iz Maribora protizakonito v svojih rokah zaselke Babina, Ritiže in Ročica, ki spadajo še danes v našo krajevno skupnost. Omemba teh zaselkov na začetku 12. stoletja je prva pisna omemba kateregakoli dela našega kraja, saj takrat o krajevnem imenu Jakob oz. Jakobski Dol, ki ga je kraj dobil po zavetniku cerkve, ni bilo ne duha ne sluha. In če se vam, tudi domačinom, vsaj kar zadeva prva dva zaselka, niti približno ne sanja, kje v Jakobu bi lahko bila, kar povprašajte kakšnega starejšega Jakobčana. Ob tem naj spomnimo na grad šentpavelskih vazalov Ritišev, ki naj bi v po njih poimenovanem zaselku na vzpetini nad cesto proti Jurovskemu Dolu, stal v 13. stoletju in o katerem ni več nobenih sledi.
Zaselki Babina, Ritiže in Ročica so najverjetneje predstavljali zametek kasnejšega posestnega urada Süssenwasser, ki je spadal pod gospoščino Viltuš pri Mariboru. Sedež posestnega urada Süssenwasser, ki naj bi ime dobil po enem tukajšnjih potokov, Jakobskem potoku ali Globovnici, je bil najverjetneje nekje v okolici sedanjega krajevnega središča. Süssenwasser naj bi bilo tudi prvotno ime širšega jakobskega okoliša, ne pa tudi kraja samega. Iz imenijske cenitve posesti (1542) v času, ko so Viltuš podedovali grofje Turjaški in urbarja (1588), ko so bili njegovi lastniki baroni Herbersteini, je razbrati, da je v sklopu tega urada na območju Jakobskega Dola živelo več kot 40 podložniških družin. Te družine so bivale na 39 celih, 5 polovičnih in 1 četrtinski kmetiji ter na 5 domcih, od česar so skupne letne dajatve znašale 62 goldinarjev, 46 krajcarjev in 2 denariča. Da je oblast že od nekdaj zahtevala svoje, potrjuje tudi obseg dajatev – 509,5 veder mošta, ki so jih »hasnovalci« vinogradov tega posestnega urada morali letno dati lastnikom letno dajati v naravi. Vedro je po določilih urbarja tega posestnega urada držalo 13,53 litra. Poleg mošta so morali podložniki lastniku zemlje letno dajati še znatno količino ovsa, ki je bil v tistem času, tako pravijo viri, najpogostejša kulturna poljščina pri nas. Sicer pa so takrat na sedanjem jakobskem območju poleg ovsa pridelovali še pšenico, konopljo, bob in lan, gojili svinje, perutnino in ovce ter delali sir. Zanimivo je, da je bila najpomembnejša panoga že takrat vinogradništvo.
Sedanji osrednji del vasi se je pred postavitvijo cerkve najverjetneje imenoval Hlapje, ki se kot še enotna vas Chlaepp prvič omenja okoli leta 1265. Osrednji del vasi je pripadal zemljiškemu gospostvu Zg. Maribor, ki je gorskopravne vinograde na jakobskem območju poleg Hlapja imelo še na Drankovcu, Ročici in v Vukovju. V sklopu tega posestnega urada je na našem območju živelo 40 podložniških družin, dobra polovica med njimi je bila kočarjev. Med družinskimi imeni v popisu davčnih obveznikov (1527) in davčni cenitvi (1542) zasledimo nekaj takšnih, ki so današnjim na moč podobna: Vagke, Verš, Gumperšak, Kefrič, Sorjan, Tajčman in Vinster pa tudi nekatere, ki so se v Jakobu ohranili vse do danes: Pak, Černčič, Gruber, Jager, Kranjc.
Pisno omembo krajevnega imena Sant Jakob prvič zasledimo šele v popisu deželno knežjega davka na Štajerskem iz leta 1527. To je nenavadno pozno, zlasti še, če upoštevamo mnenje zgodovinarjev o starosti jakobske cerkve. že zaradi izbire cerkvenega zavetnika sv. Jakoba jo uvrščajo med starejše cerkvene zgradbe na slovenskem Štajerskem. Te ugotovitve se seveda nanašajo na prvotno cerkveno stavbo, zgrajeno v gotskem slogu in znatno manjšo od sedanje. čeprav ni natančnih podatkov o njenem nastanku, zgodovinarji postavitev jakobske cerkve umeščajo v čas med 13. in 15. stoletjem.
Pač pa zanesljivo vemo, da so se na jesen leta 1532 posamezni oddelki ogromne turške vojske, ki se je pod sultanom Sulejmanom II. namenila proti Dunaju, ob povratku znesli nad jakobsko cerkvijo in jo popolnoma opustošili. V treh letih jo je faranom uspelo obnoviti in 24. oktobra 1535 jo je lavantinski škof Filip Renner spet posvetil, ob tej priložnosti pa je birmal okoli 300 oseb. Jakobska cerkev je takrat imela tri oltarje, vendar še nobenega v čast sv. Jakoba. Viri navajajo, da so bile v jakobski cerkvi takrat tudi relikvije s Kristusovega razpela, Salamonovih vrat, Kalvarije in še nekatere druge.
Jakobska cerkev je bila podružnica jareninske prafare in kot lahko preberemo v vizitacijskem zapisniku iz leta 1617, je tamkajšnji kaplan bogoslužje v naši cerkvici opravljal vsako nedeljo. Stranski kapeli sta bili prvotni jakobski cerkvi dozidani najverjetneje leta 1686. Vsaj od leta 1742 je bilo okoli cerkve pokopališče. Od tega leta se namreč za Jakob vodijo mrliški registri, ostale matične knjige pa svoje pisanje začenjajo šele z ustanovitvijo samostojne župnije leta 1785. V času službovanja Andreja Trabasa, prvega župnika novoustanovljene jakobske župnije, je bilo zgrajeno župnišče, cerkev pa temeljito obnovljena. Prezbiterij in zakristijo so najbrže dozidali še kasneje. V jakobski cerkvi je od 1829 do 1838 župnikoval Andrej Gutman, satirični pripovednik, prevajalec in izdelovalec orgel.
Od srednjega veka pa vse do ukinitve zemljiških gospoščin leta 1848 je sedanje območje Jakobskega Dola v največjem delu spadalo pod upravno in sodno oblast gospostev Viltuš in Zg. oz. pozneje Sp. Maribor. Svojo posest pa so na sedanjem jakobskem območju imeli še nekateri manjši lastniki. Med njimi velja vsekakor omeniti posestno enoto Jakobski dvor z dvorcem St. Jakob oz. Klappenhof, ki ji je pripadalo večje, a žal neznano število kmetij. Viri se glede središča te posestne enote nekoliko razhajajo. Po enih naj bi bil središče te posesti najprej dvor v Zg. Jakobskem Dolu (danes v lasti družine Dervarič na Zg. Hlapju 35), po drugih pa naj bi bil njeno središče že od vsega začetka dvorec v Sp. Jakobskem Dolu (danes v lasti družine Pukšič v Sp. Jakobskem Dolu 36).
Prvi znani gospodar spodnjega jakobskega gradu je bil Tomaž pl. Stubenberški, ki je grad z vsemi pritiklinami vred okoli 1462 prodal Nikolaju Griebingerju. Posest je ostala v rodbini do leta 1628, ko jo je Hans Bernard pl. Herzenkraft prodal graškemu županu Juriju Klingendrahtu. Jurijeva vnukinja je s svojim možem, graškim advokatom in deželnim tanikom, dr. Gottfriedom pl. Beckh-Widmanstetten, dvorec na novo pozidala in ga leta 1678 dobila v zajem. Dvorec je v rokah rodovine Beckh ostal do leta 1768. čeprav je tedaj novi lastnik spodnjega jakobskega gradu postal grof Kajetan pl. Langenmatel, je Georg Adalbert, sin zadnjega lastnika gradu iz rodovine Beckh, večkrat prihajal v Sv. Jakob. Georg Adalbert, ki je bil - tako pravijo viri - zelo učen mož in cesarsko – kraljevi dvorni svetnik, je bil leta 1801 pokopan v tukajšnji farni cerkvi. Dvorec je potem še večkrat menjal lastnike; med njimi sta bila tudi grof Kajetan Turjaški in Franc Anton Wohlfarth Edler pl. Weissenegg. Danes na nekdanji dvorec z lepim portalom, dvema vogalnima stolpoma in prostornim obzidanim dvoriščem, spominja le še njegov jugovzhodni trakt.
Prvi znani lastniki zgornjega jakobskega gradu so bili pl. Herzenkrafti, ki so svojo gospoščino leta 1628 prodali Juriju Klingendrahtu, graškemu županu. Po Juriju je »zgornji jakobski štok« podedovala njegova hči Barbara, ki se je leta 1657 poročila z graškim trgovcem Johannom Hellwegerjem. Njun sin Johann Adam Hellweger, ki je bil duhovnik, je dvorec podedoval po materi in je po upokojitvi na njem živel vse do svoje smrti leta 1733. Dvorec s posestvom je zapustil svojemu bratrancu Georgu Antonu pl. Beckh, lastniku spodnjega jakobskega gradu. Johann Adam je pokopan pod glavnim oltarjem v jareninski cerkvi.
Zanimive podrobnosti o tem, kako je v našem Jakobu življenje teklo pred skoraj natanko 160 leti, nam je v zapisih z datumom 8. junij 1843 zapustil tukajšnji župnik Peter žižek, ki je za obdobje desetih let izdelal pravo malo statistiko. Tako med drugim ugotavlja, da se je v obdobju od 1833 do 1843 pri Sv. Jakobu na leto povprečno poročilo 25 parov, rodilo več kot 100 otrok (na leto povprečno 93 zakonskih in 16 nezakonskih). Povprečno je v tem obdobju na leto umrlo 68 oseb, najpogostejši vzrok smrti pa je bila jetika. Cerkev, pravi žižek v svojih zapisih, je bila dobro ohranjena, le zvonik naj bi bil menda v prav bednem stanju. župnišče pa, ki so ga s prostovoljnim delom postavili župljani, zaradi neenakomerne pozidave in slabe strehe iz skodel po njegovem mnenju tudi ni bilo preveč ugledno. Med krajevnimi značilnostmi omenja kamnita znamenja z letnico 1672, za katera pravi, da so bila najverjetneje postavljena na krajih, kjer so pokopavali umrle za kugo. Nadalje poroča, da je imela jakobska župnija v tem času tudi ustanovo za reveže in župnijsko šolo, ki jo je v času nastanka njegovih zapisov obiskovalo 175 otrok. Pouk je potekal v najeti kmečki hiši, četrt ure oddaljeni od cerkve. čeprav v svojih zapisih omenja, da župnijska šola deluje od leta 1785, naletimo v Krajevnem leksikonu Slovenije na podatek, da je pouk v učiteljevem stanovanju v Sp. Jakobskem Dolu potekal že od leta 1783. Šele leta 1859 naj bi kupili staro hišo in jo preuredili v šolo, dve leti kasneje pa ji dozidali še dve učilnici. Stari del sedanje jakobske osnovne šole je bil zgrajen leta 1897, takrat, ko je jakobske otroke poučevala pesnica in pripovednica Marica Strnad.
Dravske banovine iz leta 1937 lahko za jakobsko območje preberemo tudi naslednje: »Pridelujejo vse vrste žita in krompir. Dobro rodi sadje, ki se v velikih množinah izvaža. Povsod se goji v večjem obsegu vinska trta, ki donaša dobra vina. Stranski dohodek daje prodaja jajc in perutnine«. O vsakem izmed 11 jakobskih zaselkov je nanizanih nekaj prav zanimivih podatkov.
Na Zgornjem in Spodnjem Hlapju je tudi takrat prevladovalo vinogradništvo, vino pa so večinoma pokupili mariborski trgovci. Na Počeniku omenja več mlinov in žag, ki jih je gnala Globovnica. V Zgornjem Jakobskem Dolu omenja prenočišče za tujce, za sadovnjake na Flekušku pa pravi, da: »… rodijo obilico žlahtnega sadja, zlasti namiznih jabolk, ki jih pokupi večinoma inozemstvo.« V Spodnjem Jakobskem Dolu omenja šolo, ki je bila ustanovljena leta 1783 in je štela 7 oddelkov, javno knjižnico ter gospodinjsko šolo, gostilno s prenočišči in do 50 vagonov jabolk, ki so jih iz tega zaselka prodali v inozemstvo.
JAKOBSKI DOL – DANES
Danes je cerkev sv. Jakoba lep sakralni objekt in ima pod vodstvom župnika pomembno vlogo v življenju krajanov, ne samo ob cerkvenih praznikih, temveč za splošno dobro vseh v krajevni skupnosti. Cerkev je lepo vzdrževana, s prostovoljnimi prispevki so uredili kor in orgle.
Župnik in naddekan gospod Franc Markovič je o župniji Sv. Jakoba v Slovenskih goricah zapisal naslednje:
»človek z velikim ponosom gleda v zgodovino našega kraja. Kaj vse je zgodovina zapisala… Nas predvsem zanimajo dogodki, ki so zaznamovali naš kraj in prebivalce tega lepega kraja Jakoba. Že v 14. stoletju je omenjen ta kraj in ljudje, ki so tukaj živeli. Doživeli so velike preizkušnje, omenjajo se turški napadi in ropanja tega miroljubnega človeka. Veliko gorja je prizadela kuga, ki je brez usmiljenja pobirala ljudi (imamo tri kužna obeležja).Velikokrat so ljudje trpeli sušo in različna pomanjkanja, toda človek ni klonil. Ostali so zvesti Bogu, slovenskemu narodu in jeziku. Sredi mnogih vasi, ki jih sestavljajo večje ali manjše hiše, ki pa so vse označene s številkami, stoji posebna častitljiva stavba, ki ni označena s hišno številko. To je naša cerkev.
Slika 1: Cerkev sv. Jakoba v Jakobskem Dolu
Skozi zgodovino so jo vedno popravljali in lepšali, tudi v našem času. Naredili smo že marsikaj, kar cerkvici daje poseben čar in lepoto, med drugim elektriko in razsvetljavo, ogrevanje, obnovljen pozlačeni oltar in nove orgle, prav tako tudi zunanja urejenost. Upam si trditi, da se nikoli v vsej zgodovini kristjani niso tako lepo počutili v njej kakor v novejšem času…Kot dolgoletnemu dušnemu pastirju pa mi roji po glavi nekaj drugega. Kaj vse je zgodovina prinesla ljudem, dobrega in hudega! Toda ta človek je vse do danes ohranil zvestobo narodu in Bogu. Kam pa gre današnji človek? Kje bo našel tak trajen dom, kot je bila cerkev? Kaj nas bo tako močno povezovalo, kot je cerkev povezovala ljudi med seboj in z Bogom? Kam naj gre človek iskat tolažbe in moči v trpljenju in nesreči? Včasih otrokom pripovedujem, da imamo dva doma, enega tam, kjer si doma, drugega pa v cerkvi. Vsak se lahko vrne, ker nas vse Bog ljubi. Tudi tebe.«
Jakobski dvor – dvorec Jakob Klappenhof
Dvorec se nahaja na položni vzpetini v Spodnjem Jakobskem Dolu in ima pestro zgodovino. Prvi zapisi o njem segajo v leto 1462, ko je Tomaž Stubenberški prodal dvorec Nikolaju Gribingerju, njegovi dediči pa Bernardu Herzenkraftu. Naslednji lastniki so bili iz Gradca in so ga pozidali ter dobili v zajem. V posesti graških lastnikov družine Beckh je dvorec ostal do leta 1768, potem je menjaval lastnike, med drugimi je bil njegov lastnik tudi Kajetan grof Turjaški, leta 1898 pa je prešel v lastništvo domače rodovine Dolajš.
Slika 2: Jakobski dvor – dvorec Jakob Klappenhof
Od nekdanjega dvorca stoji le še njegov enonadstropni, pravokotni jugozahodni trakt. Sedanji lastnik Anton Pukšič dvor obnavlja.Pred dvorom, na križišču cest Lenart – Maribor – Zgornji Jakobski Dol stoji kip sv. Janeza Nepomuka, duhovnika in mučenca, postavljen v prvi polovici 19. stoletja.
Slika 3: Kip sv. Janeza Nepomuka
Dvor je bil nekoč središče vasi, imel je stolpe in obzidje. Njegovi prvi znani lastniki Herzenkrafti so ga leta 1628 prodali Klingendrahtom, ki so na njem gospodarili do leta 1733. Stavbo so nekaj časa imenovali tudi Pohorski dvor. Prenovljen je bil leta 1910. Stavba danes v ničemer ne razodeva, da gre za predelano starejšo grajsko stavbo, danes je to le kmečka hiša. V njej stanuje družina Drvarič.
Slika 4: Jakobski dvor
Dominikanski samostan na Zg. Hlapju
Ohranjena in lepo obnovljena je kapelica, v kateri so menihi opravljali obrede. Po drugi svetovni vojni so stavbo kot »agrarno« dobili Frasovi, dominikanci pa so odšli v Nemčijo.
Slika 5: Dominikanski samostan
Kapela je bila zgrajena leta 1909 in je lepo vzdrževana.
Slika 6: Bregova kapela
Kapela na Sp. Hlapju (Martinova kapela)
Kapela je še starejša, kot Bregova, prav tako lepo obnovljena in stoji na lepi razgledni točki.
Slika 7: Kapela na Sp. Hlapju (Martinova kapela)
Kužno znamenje na Zg. Hlapju in na Ročici
Stebrasto kužno znamenje je opozarjalo na kugo v teh krajih. čas postavitve ni znan. Podobno kužno znamenje najdemo tudi na Počeniku.
Slika 8: Kužno znamenje na Zgornjem Hlapju
Slika 9: Kužno znamenje na Ročici
Vogrinov mlin na veter
Ogledamo si lahko kapelico Janeza Nepomuka, v galeriji razstavo lastnikovih lesenih skulptur, mlin na veter, kovačijo, kmečki tehnični muzej na prostem, etnološki muzej v 208 let stari kmečki hiši, ribnik in sadovnjak s starodebelnimi sortami.
Slika 10: Mlin na veter